Kaj ko bi si poleg običajnih novoletnih zaobljub, kot so: »nehal bom kaditi ali začela bom redno telovaditi ali pa z novim letom začnem razvijati projekt X« ipd. postavili za cilj izboljšanje naših medosebnih odnosov. Pa ne v stilu »želim si, da se on/ona spremeni«, kot to tako radi počnemo, ampak kot zaveza k spremembi tega, kar mi počnemo v medosebnih odnosih drugim.
Vsi imamo potrebo po povezanosti. Vsi si želimo, da so naši odnosi dobri, konstruktivni, zadovoljujoči. Vsi si želimo dobrega medsebojnega razumevanja, topline in prijateljstva. Vendar, koliko pa zmoremo razumevanja, topline in prijateljstva, kadar se znajdemo v konfliktni situaciji? Kakšen je naš pristop k reševanju konfliktov? Kakšna je takrat naša komunikacija? Kakšno strategijo uberemo, ko želimo nekaj doseči?
Ko delam z ljudmi, velikokrat slišim upor do učenja veščin reševanja konfliktov skozi vprašanje »Zakaj bi moral biti jaz tisti, ki posluša, razume, je toleranten, išče skupne rešitve … če pa drugi tega ne naredi?« Hm. Iz nobenega posebnega razloga. Vendar, če nihče od vpletenih v konfliktni situaciji ne preklopi iz razdiralne komunikacije v povezovalno, bo konflikt še vedno vztrajal. Torej bo še naprej tako, kot je sedaj. Ali je to tisto, kar si zares želimo?
Opustimo trmasto vztrajanje na v resnici infantilnem pristopu, ko iščemo dokaze ljubezni in naklonjenosti najprej pri drugemu, preden jih pokažemo sami, ali drugače – v preračunljivi drži, ki pravi: najprej daj ti meni, potem bom dal jaz tebi – in preprosto naredimo mi prvi korak.
Zanimivo je, da ko uspemo stopiti izven svojih okvirjev in naredimo prvi korak, ugotovimo, da ni nobenih neprijetnih posledic. Naš ego ni razpadel in mi smo še vedno celi. Najslabše, kar se lahko zgodi, ko izstopamo iz destruktivnega v konstruktivno, je to, da druga oseba tega ne naredi. Vendar to za nas ni nič novega. To že poznamo. Druga možnost pa je – ko druga oseba vidi, da naša prizadevanja k razrešitvi konflikta vztrajajo in da naše približevanje ni muha enodnevnica, ugotovi, da se ji ni treba braniti, zato se sprosti, umiri in sama sestopi iz svojih okopov ter gre v korak z nami. Takrat pa sva že dva na dobri poti.
Konflikti so del vsakdana. Ne moremo jih odpraviti. Morda le tako, da se odpovemo vsem interakcijam z drugimi, pa še takrat ko bomo popolnoma sami, obstaja verjetnost, da bomo v konfliktu sami s sabo. Pritisk naše antikonfliktne kulture je tako močan, da še vedno velja prepričanje, da so konflikti nekaj slabega, da jih je treba zatreti, se jim izogniti in se ne kregati. To lahko prepoznamo po količini neugodja, ki ga hitro začutimo, ko opazimo, da ima nekdo drugačno mnenje od našega.
Vsakič, ko obstajata dve (ali več) medsebojno izključujoči želji, cilja ali interesa, smo po definiciji v konfliktni situaciji. Ko se lahko uresničijo vse želje, cilji, interesi – to ni konflikt. Tudi kadar so naše želje, cilji, interesi različni – tudi to ni konflikt. Konfliktna situacija nastane takrat, ko se želja ene osebe izključuje z željo druge osebe, ko bi realizacija ene želje pomenila neuresničitev druge.
Najbolj konfliktni odnosi so tisti, v katerih je največ soodvisnosti. Največji izvor konfliktov so tako prav partnerski odnosi in delovno okolje.
Če želimo živeti življenje brez konfliktov, potem se moramo odpovedati našim odnosom ali našim željam. To nekateri tudi naredijo in v vseh odnosih pasivno popuščajo. Zase pravijo, da niso konfliktne osebe, da jim je vseeno, kam gredo na počitnice ali pa da ne bodo predlagali svoje rešitve na sestanku, ker tako in tako nima smisla. Spet drugi edino rešitev vseh konfliktnih situacijah vidijo v odločnem vztrajanju na svojem, saj jim uskladitev z drugimi pomeni poraz.
V obeh primerih smo rešitev konflikta sicer našli, nismo ga pa rešili. Za reševanje konfliktov je potreben pogovor, kjer smo sposobni prisluhniti vsem udeleženim. Kako vemo, ali je naš konflikt v resnici razrešen? Po tem, da imamo:
- rešitev oziroma dogovor, ki je sprejemljiv za oba in
- pozitiven odnos med nama, ki je brez trpkega priokusa.
Konflikt je zlata priložnost za utrjevanje odnosa. Zakaj? Ko sva imela konflikt in sva ga pozitivno rešila, si upava imeti naslednji konflikt, saj veva, da ga bova rešila, ker imava več medsebojnega razumevanja, ki ga pred konfliktno situacijo nisva imela.
Nobena teorija reševanja konfliktov nam ne pomaga, če konflikta v resnici nočemo rešiti. Tako je prvi korak k reševanju zavestna odločitev, da konflikt želimo rešiti. Ko naredimo prvi korak, nas ta samodejno vodi k naslednjemu, kjer razmišljamo o tem, kaj moramo za to narediti namesto, da čakamo, kaj bomo dobili.
Mnogi še vedno gledajo negativno na vsak konflikt. Poskušajo se jim izogniti ali pa v vsakem konfliktu zmagati. Niso se pripravljeni pogovarjati o konfliktu, kaj šele iskati rešitve.
Vendar so konflikti neizogibni. Treba jih je razumeti kot probleme, h katerim lahko pristopimo ali konstruktivno ali destruktivno. Pri konstruktivnem pristopu se ne bomo obnašali impulzivno, ampak bomo pripravljeni vložiti napor v iskanje najboljših rešitev.
Vse ob pravem času. Ne bomo uspešni, če se zaženemo v reševanje konflikta, ko dobimo poriv za to. Za reševanje konflikta je pravi trenutek tisti, ki najbolj ustreza vsem. Če smo mi ali druga oseba še vedno čustveno vznemirjeni, bo to reševanje otežilo, zato je bolje počakati, da se strasti pomirijo. Lahko pa pravi trenutek tudi ustvarimo tako, da najprej pomirimo sebe, nato pa še drugega. To lahko naredimo samo takrat, ko to hočemo narediti – torej takrat, ko smo usmerjeni k reševanju in ne k vztrajanju pri svojem.
– Naučimo se poslušati to, to kar nam ni všeč.
– Ne začnimo takoj razlagati ali negirati.
– Nismo verbalno ali neverbalno sarkastični.
– Namesto tega se zanimamo za sogovornika in vprašajmo:
– Potrdite sogovornika:
– Iščemo skupne rešitve.
– Smo priprtavljeni na pogajanja.
– Če so »temperature previsoke«, pogovor prestavimo.
Tekmovalno stališče predvideva, da je konflikt rešen samo takrat, ko nekdo »izgubi«, drugi pa »zmaga«. Pri sodelovalnem pristopu k reševanju konfliktov gre za to, da se ne bojujemo, ampak sodelujemo. Zato z drugo stranjo aktivno sodelujemo pri iskanju rešitve in se zavedamo da lahko nekaj dobimo in nekaj izgubimo, hkrati pa se zavedamo, da velja enako tudi za drugo stran. S pripravljenostjo na sodelovanje pokažemo, da nam ni vseeno za potrebe drugih, hkrati pa ne pozabimo na svoje potrebe. Ko smo sodelovalni, želimo razumeti, zakaj si druga stran želi to, kar želi. Kakšne so njene potrebe v ozadju. Fokus ni na instant rešitvah, ampak na iskanju načinov za zadovoljitev potreb. Ko razumemo, kaj je v ozadju konflikta, se nam odpre širša paleta možnih izidov iz konfliktne situacije.
Rešitev konflikta je mnogokrat kompromis. Pri kompromisni rešitvi je želja ene osebe delno zadovoljena in enako je le delno zadovoljena želja druge osebe. Vendar, ko »vsak malo popusti«, se razideva z grenkobo. Ker sva sprejela rešitev »na silo«, bova ob vsaki naslednji oviri obudila grenkobo in si hitro postregla z očitki »saj sem ti rekel/rekla …«.
Najboljša rešitev je transformacija. Ker razumemo potrebe, ki so v ozadju obeh strani, nismo več nasprotniki, ampak partnerji, ki imamo skupen problem. Rešujemo ga v prijateljskem pogovoru, v katerem lahko prideva do istega rezultata, do katerega bi prišla s kompromisom, vendar je sprejetost oziroma zavezanost rešitvi večja. Ko razumeva potrebe v ozadju, se ne bova zataknila ob prvi oviri. Lahko pa najdeva popolnoma novo rešitev, ki nama ne bi padla na pamet, če ozadja ne bi poznala.
Tako je konflikt odlična priložnost za razvoj novih idej, svežih inovativnih rešitev, do katerih ne bi prišli, če konflikta ne bi imeli.